Domov | Utrinki | Utrinki

Utrinki

Tekoča Peca

Katja Vidgaj

18. 6. 2016 - Ker mi je med izpitnim obdobjem vedno bolj zanimivo počet druge stvari kakor pa se dejansko učit, sem prišla do ideje, da bi pa končno lahko šla na Peco sprobat ta njihov flow trail. Pogledam vremensko napoved za soboto – super, sončno bo. Po treh tednih (ali koliko že?) končno napovedano sonce čez cel dan, da mi ni treba skrbet, kdaj me bo ujel dež. Povem Daniju za to idejo in ker se je strinjal (no, saj mu drugega niti ne ostane :D ..šala!) sva se še s tremi drugimi fanti zmenila, da gremo gor.

Zbor ob 7.30 v Preddvoru na obvezni kavi, nato pa preko Jezerskega proti Peci. Se oblečemo v vso bojno opremo, kupimo celodnevne karte za gondolo in se odpeljemo 1000 metrov višje. Sledi nekaj trenutkov za uživanje v razgledu nato pa se odpravimo v dolino.

Že po kakšnih 5 minutah spusta smo naleteli na avstrijca, ki je padel in si poškodoval ramo/ključnico, zato smo njegovi družbi pomagali z internetnim iskanjem številke centra na Peci, da mu pridejo na pomoč. Kljub domači državi niso imeli signala, jaz kot slovenka pa vse črtice :D ko so bili reševalci na poti, smo se mi odpravili dalje - prvi spust bolj počasi, za ogrevanje in za spoznavanje proge. Drugi pa že bolj korajžno. Sledil je čas za kosilo, nato pa s polnimi želodci še enkrat dol. Ker sem sama imela tri spuste dovolj, sem fante počakala da so sami opravili še en hitrejši spust za na konec.

Same proge ne bom komentirala kaj preveč, saj jo večina tako ali tako pozna. Je pa meni res pisana na kožo in se zagotovo še kdaj vrnem, saj sem uživala vsak trenutek in končno dobila še malo filinga za kolo, da me na mini skokih/kucljih ne vrže na prednje kolo. Začetnica pač.. :)

0 komentarjev »

Tura na Tromejo

darja pečarič

11. 6. 2016 - V soboto 11.6.2016 sem se prebudila v oblačno jutro. Z Mojco in Robijem smo se dobili že v petek popoldan in v prelepem sončnem vremenu raziskovali okolico Gozda Martuljka. Napoved vremenarjev ni bila ravno obetavna in Robi je že pri zajtrku nemirno pogledoval na vremensko napoved na telefonu. Po zajtrku so prispeli še Atila, Primož in Klemen. Z avtom smo se odpravili v Rateče in prve dežne kaplje so nas ujele že ko smo se usedli v avto. Sledil je bojni posvet v Nordijskem centru Planica in po kavi smo bili odločeni, da se kljub slabemu vremenu odpravimo do Tromeje. V Ratečah smo parkirali avtomobile in ko smo se končno usedli na kolo so se nam dežne kapljice milostno umaknile. Peljali smo se po asfaltu skozi vas Rateče. Nad zadnjo hišo v vasi je asfaltna cesta prešla v makadam pot. Najprej smo se po lepi makadamski cesti vzpenjali skozi gozd, se pripeljali na senožet, pa se potem zopet vrnili v gozd. Nekje na sredi vzpona so nas zopet začele hladiti dežne kapljice. Bolj ko smo se bližali vrhu, manj jih je bilo. Na poti mi je ob strani družbo delal Primož. Glede na to,da sem začetnica v turnem kolesarstvu, sva s Primožem prav počasi sopihala v hrib, ostali udeleženci so bili precej hitrejši. Na zadnjem postanku pred vrhom je Primoža zamenjal Atila. Na zadnjem klancu oz. predzadnjem ( ane Atila ) sva spoznala enega pernatega prijatelja. Šlo je za eno nama neznano avtohtono vrsto ptiča s Tromeje s čudovito barvo perja. Ko sva na vrhu razlagala, kaj sva videla na poti, so se nama vsi smejali...Cesta do Tromeje je bolj ali manj položna, na nekaterih mestih se bolj ali manj vzpne. Tik pred vrhom je en strm klanec...ampak, ko sem videla,da sem že skoraj na vrhu, sem zmogla tudi to. Na vrhu Peči (1508 m) nas je pričakala megla. Klub temu smo se sprehodili do spomenika na Tromeji. V lepem vremenu mora biti razgled res čudovit. Nazaj dol smo se odpravili po drugi strani,prav tako po makadamski poti proti Podkorenu. Spust mi je bil v veliko veselje. Ker je bil teren ves razmočen smo bili vsi usrani do ušes. Od Podkorena smo se po asfaltirani cesti peljali do parkirišča v Ratečah. Takrat so se pa oblaki že razkadili, prikazalo se je sonce, tako da smo imeli pravi panoramski ogled. Turo smo zaključili v hotelu Rute, kjer sta nas Mojca in Robi pogostila s pijačo. Tam smo si tudi izmenjali vtise. Vsi smo bili istega mnenja:vremenske razmere neugodne,družba pa prav prijetna. Na koncu še zahvala Atili za vodenje ture, navdušenje nad potjo in veselje, ki ga prinese v skupino. Še posebej hvala Mojci in Robiju za povabilo na turo, za neizmerno dobro voljo in vzpodbudne besede. Zahvala tudi Primožu za strokovne napotke in pomoč na poti in za njegovo potrpežljivost. Hvala Klemenu za dobro energijo in prav prijetno družbo. Še enkrat hvala vsem udeleženim na turi za prijetno preživete skupne urice.

0 komentarjev »

Torkanje_prvič_Planica

Jure Ramovš

7. 6. 2016 - Po uspešno opavljeni šoli in seminarju na Krvavcu sem se odločil, da je treba teorijo pričeti red(s)no prelivati v prakso in tako imamo po novem na odseku "torkanja" ali popoldanske hišne turce. Za prebijanje ledu smo jo tako mahnili na Kranjsko hišno singlo s Planice proti Bitnjam. Po krajši vožnji skozi vas Bitnje smo zavili na bolj domač teren - v gozd. Tako smo kar močno pritiskali na pedala in po t.i. "ta rdeči" poti prišli da Čepulj od tu pa po asfaltu naprej proti Planici. Vmes smo se malce ohladili na krajšem spustu, ponovno pričeli na polno brcati, za poslastico pa še potrdili pravilo "no hike, no bike!" Na vrhu nas pričaka lep razgled na okoliške hribe in sorško polje, prav tako pa so nas pričeli glasno pozdravljati oblaki (ker nismo dobro razumeli kaj nam hočejo povedadati smo jo hitro popihali). Spust po grebenu je bil potrjen s strani vseh kot; "odličen, vreden vsega truda in vsakemu je lahko žal da ni prišel" :) Hvala obema kompanjonoma za drušno......... Se vidimo naslednji torek pod babjim zobom.......

0 komentarjev » | oznake: , planica, torkanje

Gradišče nad Žirmi

Atila Armentano

7. 5. 2016 - V soboto smo se, nekaj nas upajočih v lep dan, zbrali v Žireh, da preživimo dan na biciklčkih v raziskovanju Cerkljansko Idrijskega hribovja. Področje, ki smo ga prevozili, je res idealno za turno kolesarjenje. Krancelj, ki smo ga zarisali v hribu, je bil ozaljšan z bližnjo in bližajočo se nevihto. Bogovi ognja na vrhovih z železnimi štangami niso naodmet, zato smo jo popihali malo izven začrtane trase. No, kaplje nas niso ujele razen nekaj tistih na koncu ture, ki se jim pa noben tkobogaboječ kolesar ne more in tudi noče izogniti, da se tura dobro 'usede'. Tehnične motnje z menjalniki smo reševali sproti. Sam potek trase je tekoč in ravno prav začinjen z udeležbo vseh psihofizičnih potencialov vpletenega v situacijo. Edini smo si bili, da je tura resnično lepa, tudi ob odkritju nekaj novih, prej neznanih prehodov. Vsekakor bo še vožena, saj lahko postane lepa referenčna trasa. Valter, hvala za slike

0 komentarjev »

Prvomajski oddih

Katja Vidgaj

5. 5. 2016 - Čez prvomajske praznike sva rabila nekaj oddiha, zato sva se odpravila na Lošinj - s šotorom v kamp Rapoća. Na otoku sva opravila 2 turi, vendar ena naju je z razgledom na vrhu še posebej očarala. Govorim o Televrinu, ki je s 589 metri najvišji vrh Lošinja.

Pot na Televrin sva s kolesi pričela kar iz kampa, na sončno in suho jutro. Planirala sva, da se po asfaltirani cesti s kolesi odpraviva proti Osorju in nato mimo planinskega doma proti vrhu. Vendar se nama ni ljubilo voziti 3 km po asfaltirani cesti do Osorja, zato sva se raje odločila za dokaj vzporedno pešpot, kjer pa sva zaradi podrtih suhih zidov (saj veš, tisti kamniti zidovi, tipični za kraške pokrajine), morala več kot polovico poti kolesa porivati/nositi, saj je bilo na poti polno velikih kamnov. Nato sva prispela na makadamsko pot, ki vodi vse do vrha in je večji del lepo prevozna s kolesom. Na vrhu se nama je odprl pogled na skoraj celoten otok Lošinj, ki je poplačal ves trud.

Dani je spust nadaljeval v svojem stilu, in se je navzdol odpravil po poti, ki vodi direktno do Nerezin. Jaz pa sem se raje vrnila v smeri vzpona, le da sem pot od Osorja do kampa raje opravila po asfaltu. Še sreča, saj me je dež že tako ali tako kar fino opral :)

0 komentarjev »